It`s all about fantasy

In če čakaš da pozabim potem sprejmi dejstvo da sem te pozabila. In če ti je žal prevzemi odgovornost za to da si se motil. Ne potrebujem razlage ali opravičila, še manj prošnje ali dokazila. Hočem le da sprejmeš pot ki si si jo zadal, da kreneš po njej brez da bi se oziral nazaj. Ne išči odgovorov in ne sprašuj kaj hočem. Nikdar nisem zahtevala tega kar si želim in nikdar te prosila po tem čemer hrepenim. Zatorej pojdi dalje brez razlage. Sprejmi nov dan kot si si ga zadal, brez moje podobe, brez mojega zato. Potegni črto do konca in ne oziraj se nazaj!

…ali jebanem terariju….ali v stekleni kletki ali na dnu morja. Nekje tam sem kjer ni nikogar in so slike nejasne, zvoki popačeni, doneči. Vse prihaja iz daljave, slišim kako odmeva tam za steno. Vidim kako premikaš ustnice, nekaj govoriš. Kričim, a ne slišiš. Ne vidiš. Kot da me ni. Jebana stena je nekje tu vmes. To več nisem jaz. Za steno je nekdo drug, nekdo, ki nemo strmi vate, nemočno te opazuje.

Spomin na dotik je pust, komaj zaznaven. Neka druga roka se me dotika. Nekdo drug bi me rad objel. Bežim. K tebi. Znova in znova bi rada nazaj tja kjer sem te čutila. Toda ta jebana stena mi ne pusti. Samo strmim naprej v najine spomine. Na mestu, kot da me ni. V prozornem tunelu brez vhoda in izhoda. Tam stojim in te gledam. Megleno, nejasno si še vedno tam nekje…

Ne čakaj več, čeprav bo stena nekoč padla, to nisem jaz….to nisva midva….je le spomin brez izhoda….ujet nekje tam kjer se ga ne da obuditi….

Pojdi….

“Massage, Massage.” Tako nekako so odzvanjali glasovi z njihovih polnih ustnic. Beli zobje pa so povdarjali lepe nasmeške. Sonce je močno pripekalo in grelo moje na pol golo telo. Čeprav sem se skrila pod palmine veje in se hladila z mrzlo Cuba Libre, je sopara prežemala mojo kožo. Majhne kapljice so orosile lepo potemneli stegni in ritnici, ležalnik je postajal vse bolj lepljiv. Tam iz daljave pa sta se vedno znova približevali dve izklesani moški telesi in turistom ob bazenu ponujali masažo. Nekajkrat sem z nasmeškom odkimala, nato me je pa le premamilo. Vprašala sem “How much?”, Beri naprej »

Ne morem si kaj da je ne objavim….a ni lepa? Uff, je….Kreslin tko nežen zadnje čase, jst pa tudi. Mi kar paše in paše. Pa kaj čem pisat….bom kar poslušala….ker je tko lepa. Lepa, lepa.

Noč je ja.

Zunaj tema, tišina. Pred mano medla svetloba ekrana.

Nekdo mi dela družbo. Nekdo, ki nevem kdo sploh je, mi krajša čas. Igrica, vse kar potrebujem je nekoga na drugi strani mreže. Nabijanje točk.

Brezveze, pa vseeno ne grem spat.

Noč. Noč ima svojo moč so govorili nekoč.

Kje so tisti časi, kje so tisti ljudje? Kaj sem počela takrat. Ne spomnim se tega prekletega ekrana. Pa toliko noči je za mano. So vse prespane? Dvomim. Pozabljene? Mogoče. Opite? Nejasne? Nevem.

Kakšene za boga ste bile, da nisem sedela tle.

Pride jutro, pride nov dan. Pa spet noč in moj ekran.

Lepe sanje.

Tistega dne mi ni bilo do ničesar. Zunaj je vel turoben veter, mraz se je zažiral v tople stene mojega gnezdeca. Leno sem se premetavala po postelji, strmela zdaj v prazen beli strop, zdaj skozi okno v sivo nebo. Misli v moji glavi so bile hitre, preskakovale so iz ene vsebine na drugo, nikakor se niso uspele vstaviti in osredotočiti na eno samo stvar. Vstvarjale so nemir, ki se je počasi selil izza temena glave na preostale dele telesa. Nekaj je manjkalo, nečesa ni bilo. Nek divji nagon me je vlekel drugam, v neke druge, nepoznane sfere. Zakrulilo mi je v trebuhu in vsaj za sekudo so misli postale stvarne. Lačna si tepka. Brbotanje pod roko, ki je slonela na trebuhu mi je zvabilo nasmešek na usta. Kako enostavne so lahko nekatere stvari, če v želodcu kruli pomeni da smo pač lačni. Ena sama jasna misel in v trnutku vemo kaj nam je storiti. Beri naprej »

Welcome to blog.siol.net. This is your first post. Edit or delete it, then start blogging!