Po tvojih gibih in poljubih. Po tvoji nežni roki in mehkih ustih. Voda rahlo kaplja po mojem telesu, roke drgnejo peneče se milo. A še vedno dišim po tebi. Pod tušem sva tišina in jaz, rahel šum pretakajoče se vode. In misli, ki ne zmorejo izbrisati tvojega vonja. Prepita z naslado. Zbegana, ker te ne sperem, pozabim na dan, ki je zunaj za vrati. Prazno strmim v zid obdan s tistimi grdimi ploščicami, ki mi niso bile nikdar všeč, a tokrat ne vidim kakšne so. Zamegljeno ogledalo je popolna prispodoba tega kar trenutno doživljam. Vidim vate, vidim vame, vem kaj sledi a ne zmorem prizemljiti vedenega, ne morem se odreči, še manj končati tega kar sva začela, tega kar nadaljujeva. Ne morem niti naprej. Tu stojim pod to vodo brez učinka. In vsaka moja pora je še vedno prežeta s teboj.
Zidovi v sobi slikajo izživete trenutke, vonj najinih sokov prežema prostor. Koji kurac se dogaja, da vse to opazim, da me vse to moti, da se s tem sploh ukvarjam. Si ti tista vsebina, po kateri hrepenim? Ne, ne more biti to. Tega ni. To so sanje, s katerim grem naprej, niso neko realno stanje s katerim bi zmogla živeti. Ne vrejamem več v to. Nočem dvomov in nočem jebanih pojasnil. To nisem jaz. In vem da veš. In vem da ne verjameš, da ne znam in ne morem in sploh nočem. Jaz grem dalje. Vedno znova grem naprej. Ne poglabljam se v tebe ali njega. Še manj vame ali v besedico naju. Tega v mojem slovarju ni. Ne sili me naprej.
In to tvoje telo in ta najin ples poželenja, vsklajen gib, nevbranljiv dih, želja, potreba in še vse ostalo ne bodo dovolj. Če ravno hodim po tanki nitki, mogoče sploh ne hodim več po njej in sem z eno nogo že v pasti. To ni dovolj. Ne verjamem.
Ogledalo se je zjasnilo, prostor se je prezračil, vonj mila počasi prihaja do mojega nosu. Poslušaš kaj govorim? To sem jaz. Ja vem, kurja polt me občasno izda. Trenutek, ko pomislim, da se mogoče motim. Človeška napaka. Želja. Pravljica. Sanjati jo, izživeti, uresničiti. Ne, ne bo šlo. Milo neznosno diši in ti si daleč stran. Jaz, jaz pa grem dalje.
