Minili sta dve leti od kar te ni. Nevem kako, niti kdaj a že dve leti sta za mano. Vrgla sem se v delo in skrb za otroka. Zasovražila sem sebe, tebe in vso moško populacijo. Nihče se me ne sme dotakniti, nihče me ne sme objeti. Na povabila odgovarjam z odločnim NE, ko pogovori nanesejo na zapeljevanje zbežim. Potuhnila sem se v svoj svet in vsa moja socializacija z okoljem se je preselila v virtualni svet. Tam sem bila svobodna. Lahko sem se sprostila, čustvom dovolila da oživijo. Tistim, ki niso spraševali sem dovolila naprej, ostali so pristali na ignore. Seznam se je kmalu skrčil na dva ali tri virtualne sogovornike. Potem se mi je pa kar naenkrat zazdelo, da je vse skupaj ena velika kozlarija. Zato sem ti povedala, da me ne bo več. Želel si mojo telefonsko številko, pojma nimam zakaj so jo moji prsti natipkali na ekran. Tebi in še dvema uporabnikoma. Res ne vem zakaj a očitno je tako moralo biti.
Minila sta mesec ali dva in vse je potihnilo. Odrezala sem s tabo in ostalim virtualnim svetom. Ponovno sem se potuhnila vase. Potem pa si poslal sms sporočilo. Nisem vedela kdo si, kar nekaj časa si porabil, da si me spomnil. Nisem ti dovolila, da pokličeš, lahko si le pošiljal sporočila. Spet si me potegnil v igro in spet sem čutila srce, ki je bilo.
Naneslo je, da so starši letovali v tvojem kraju. Imela sem le nekaj dni dopusta in nameravala sem jih izkoristiti, da obiščem otroka, ki je letoval z njima. Zvečer, ko sva se s tamalim utrujena zgrudila v posteljo je telefon spet zapiskal. Povedala sem ti da sem blizu tebe in da bom tukaj še nekaj dni. Nisi se dal pregovoriti, da ne utegnem. Samo eno pijačo, si vztrajal, da se končno vidiva. S telefonom v roki sem premišljevala kaj bi, ko za seboj zaslišim mamin glas: “Nekoč boš mogla ponovno zaživeti.” .Presenečena sem se zastrmela vanjo “Kaj pa govoriš?”. Z blagim nasmeškom je prisedla k meni in začela: “Veš, dolgo se že grizem za jezik, ker vem, da si ne dovoliš pametovati, a tale je gotovo nekaj posebnega. Že več kot pol leta opazujem nasmešek na tvojem obrazu med tem ko bereš in pišeš sporočila. Dolgo te nisem videla take. Mogoče je čas, da si najdeš nekoga.”. Ne vem ali sem bila jezna, ker je imela prav ali zato ker je vedela več kot sem pričakovala. Nesramno sem ji zabrusila, da nič ne ve, da nikogar ne potrebujem in stekla iz hotelske sobe na bližnjo plažo. Sedla sem na konec pomola in pričela jokati. Cigeret se je zaradi mokrote po dveh dimih prelomil. Jezno sem ga odvrgla in še kako uro strmela predse v razburkano morje. Počasi sem se pomirila in se vrnila v sobo. Tam so že vsi spali, le mama je še bedela. “Pokliči ga, moraš naprej.” Nič nisem odgovorila. Pogledala sem na telefon, dve sporočili sta čakali, da ju preberem. Spet me je prosil naj dovolim, da pride pome. “OK” sem odpisala.
Čez kako uro sem na cesti, kjer zavije pot k hotelu čakala na sivega Golfa. Zazvonil mi je telefon. S potnimi rokami ga potegnem iz torbice in se javim “Prosim”. “O kako lep glas imaš, kje si?” Vzelo mi je sapo. Bil je tako mehak, pomirjajoč ton, ki je prihajal iz slušalke. Gotovo je grd in debel, kaj mi je bilo tega treba je odzvanjalo v moji glavi. “Na odcepu za kamp stojim.” “O te že vidim” Prekinil je in pred seboj sem zagledala sivega Golfa. Srce mi je nabijalo. Bilo me je strah. Odprl je vrata in dejal naj prisedem. Z velikim olajšanjem sem ga ubogala. Bil je simpatičen, nagajivega pogleda in ostrih potez. Po kratki in nerodni tišini je pogovor stekel. Odpeljal me je v prejeten bar, poln neznanih ljudi.
Naročila sem si pivo in potem še eno in potem sem hotela nekam drugam. Jezik se mi je že pošteno zapletal in moja iskrenost je dobila krila. “Nič ne pričakuj. Če si si predstavljal, da me boš nategnil kar pozabi, ne sexam več.” Smeh. “Ne res, ne sexam več, presexala sem se za vse večne čase.” “Ne skrbi” je odgovoril “Želel sem le besedam dodati sliko. Točno taka si kot sem se te predstavljal, pravzaprav boljša, v kombinaciji s pivo si vse kar si človek želi.” Sledil je smeh in podobno natolčevanje.
Sprehajanje po obalni promenadi naju je privedlo do malega kafiča. Že od zunaj se je slišalo glasno vpitje opitih domačinov, v notranjosti pa je bilo videti le veliko maso dima in debele trebuhe. Pogledala sva se in vstopila. “Dve pivi prosim”, sem zdaj že precej korajžno zahtevala pri šanku. “Računajte še steklenici, odnesla ju bova s seboj.” Natakarica se je nasmehnila, položila steklenici na šank in vrnila denar. Pograbila sem pivi, ga ruknila s komolcem in nakazala da greva dalje. Odzunaj mu razložim, da si želim sedeti nekje ob morju, srebati pivo in klepetati dolgo v noč. Strinjal se je. Poiskala sva osamljen kotiček tik ob morju, se vsedla na tla in nazdravila. Dolgo sva govorila tja v tri dni, potem me je zazeblo, hotel me je ogrniti a raje kot, da bi privolila v objem sem želela, da oddideva. “Pelji me v hotel” sem prosila. “Ne” je odgovoril, “Ne še. Dolžan sem ti še eno rundo in en lep razgled.” Pristala sem.
Dolgo me je vozil po nekih stranskih poteh, potem pa sva se na lepem zanšla na benzinski črpalki. Kupil je dve pivi in lešnikovo čokolado. Peljala sva se dalje. Nekje na vrhu nekega hriba je ustavil. “Pridi ven,” je rekel ” čudovito je.” Brez besed sem mu sledila. Pred mano se je odprl nepozaben pogled na celoten piranski zaliv. Naslonila sem se na avto, odprla pivo in strmela predse. Res je bilo čudovito. V tišini sem slišala njegov dih in počasno srebanje iz pločevinke. Nehote sta se najini roki dotaknili. Trznila sem jo in odmaknila. “Ne boj se,” je rekel “rad bi te le poljubil. Drugačna si kot ostale, človek se ti težko upre.” Začutila sem njegove tople ustnice na mojih. Čeprav sem se v sebi upirala sem v resnici stala tam in dovolila, da me ljubkuje. “Kako si mehka” in poljubljal me je naprej. Z rokami sem se povzpela na njegovi ličnici in se prepustila. “Naj ostane pri tem” sem momljala a njegove ustnice so že drsele po mojem vratu. “Ne morem Marko, ne smeva kar tako.” Ni se ustavil. Ves čas me je omamljal z ustnicami in jezikom. “Ne skrbi, ne bova šla do konca, samo malo bi te rad okusil.” Telo mi je trepetalo. Po dveh letih je po njem spet potovala moška roka. Želela sem si ga, pa če bi bila to zadnja stvar, ki bi jo storila. Potegnila sem mu majico iz hlač in odpela kavbojke pod katerimi sem čutila trdo moškost. Ustavil se je “Kaj pa počneš? Rekla sva, da ne bova.”. Vsa ogreta in voljna sem mu segla pod boksarice “Naj ga vidim kakšen je, samo to, potem nehava.”. Nasmehnil se je in mi odpel modrček “Prav imaš, samo da vidiva kakšna sva.”. Z rokami mi je potegnil majico navzgor, z usti pa se je prisesal na eno izmed mojih bradavičk. O človek kaj mi počneš. Ne veš kako to potrebujem. Z roko sem drsela po njegovem velikanu. Premaknil me je od sprednjih vrat avtomobila na havbo. Odpela sem si hlače in jih potegnila dol, prižela sem ga k sebi. Prodrl je vame in še vedno sem šepetala, da ne smeva. “Ne, ne smeva.” je govoril in v prijetnem ritmu prodiral vedno globlje. Z rokami sem se oklepala njegovih ritnic z usti pa požirala njegove opojne ustnice. Bil je velik, s težavo sem kontrolirala svoje vzdihljaje. In potem sva končala. Tam ob cesti, sredi polj, ob tistem čudovitem razgledu, na njegovem sivem Golfu. Oblekla sem se in hotela, da me takoj odpelje domov. “Oprosti” sem izustila prej kot sva se poslovila “Ne bo se ponovilo”. Z nasmeškom na obrazu me je privil k sebi, nežno poljubil in odgovoril: “Ne, ne bova več.”
Potem sva se dobila še drugi dan in še naslednjega. Sexala sva kot nora. Po tleh, v in na avtu. Na klopcah in stopnicah. Na požeti njivi, ob opustošenem pomolu. Bilo je izjemno. Po vsakem sexu sem si ga želela še bolj, mislim, da on tudi mene. Popolnoma sva se prilegala eden drugemu.
Ko sem se vrnila domov sva nadaljevala. Hotel je priti k meni a vedno sem pristala na mesto, ki je bilo na pol poti med nama. Vse skupaj je trajalo kakih pet ali šest let. Potem me je spet minilo. Zavedla sem se, da od sexa ne morem živeti. On pa ni nikdar namignil, da želi kaj več. Srečanja so se počasi zrečila, klici in sporočila so izginili. Kmalu bo leto kar ga nisem videla, čeprav se tu pa tam še slišiva. Nikoli ne pozabi namigniti, da bi bil čas da bi se kaj dobila. Čeprav si ga želim, sem se spet zaprla med štiri stene. Tokrat po lastni krivdi. Nevem kaj sem pričakovala in vedno mu bom hvaležna, da me je obudil v življenje.
Bilo je nepozabno, brez zakaj in zato, brez načrtov za naprej. Ni bilo obsojanj, ni bilo zahtev. Le jaz in on in najini telesi.
Eno leto ga že ne vidim. Eno leto si perem vest. Eno leto je kar ne vem več kako naprej.
A vseeno hvala za trenutke, ki sem jih lahko preživela s teboj.
Petek, 16. maj 2008 ob 23:15
Uuuu, vroče.
Sobota, 17. maj 2008 ob 00:18
Ja sam res. Potegne mala.
Sobota, 17. maj 2008 ob 09:22
Lepo, da vam je všeč.
Ponedeljek, 26. maj 2008 ob 16:33
igl has lendet, hvala za link, se javim, ko bo kaj več časa za branje.