Po temačnih stopnicah sem se vzpenjala v prostore od koder je prihajala prijetna glasba in nejasna govorica ljudi. Roka mi je mlahavo drsela po ograji, oči pa so strmele v počasne korake pod seboj. Neprepričljivo in počasi sem se premikala navzgor. Glava je bila težka, misli nejasne, udi okrnjeni. Pred vrati sem si obrisala poten obraz in s prsti otipala suhe ustnice. Ni me brigalo kako izgledam, vse kar sem hotela je to, da me vidijo tam. Da me vidi ona. Da me vidi on.
Vstopila sem. Glasovi so potihnili. Gruča ducata ljudi se je zastrmela vame. Pogledi so govorili glasneje kot vsa tišina. Sekunda, mogoče dve, sta trajali celo večnost. Nepremično, brez kakršnega koli izraza na obrazu sem stala tam, sredi prizorišča, sredi ljudi, ki jih nisem več poznala. Čeprav so mi ravno tej ljudje še včeraj pomenili vse.
Začutila sem roko na ramenu, nekdo me je potegnil k sebi, “Boli te kurac” mi je zašepetal v uho in me tesno prižel k sebi. “Ja” sem odgovorila “Boli me kurac”. Ponudil mi je steklenico piva, ki jo je držal v roki. Nagnila sem in jo izpila do kraja. Prižgala sem si cigaret in se nasmehnila “To je življenje stari, to je lajf.” “Ne sekiraj se, vsi vemo, da je zajebal” mi je odgovoril.
Kmalu so pristopili tudi ostali in tišina je izginila. Le on je sedel tam na drugi strani prostora v naročju pa je pestoval mojo najboljšo kolegico. Kdo bi si mislil, da bo ravno ona tista, ki naju bo za vedno ločila. Vedela je, da mi pomeni vse, vedela je, da nosim njegovega otroka. Še teden dni in ničesar več ne bo. Takoj ko sem izvedela kaj se dogaja sem spakirala svoje stvari in si pri ginekologinji rezervirala datum za splav. Vse sem premislila in ukrepala kot je bilo potrebno. Zdaj pa sem se morala le še prepričati, da ravnam prav. Dolgo sva čakala, da sva spočela to kar sedaj nosim v sebi. Predolgo.
Iz zvočnikov sem zaslišala najino pesem. Pogled mi je nehote vtekel k njemu. Vstal je in se mi približal. “Oprosti” je vse kar je uspel izustiti. Prikimala sem “Je že v redu. Ti kar pojdi svojo pot.” “Ej, ni tako kot izgleda, bil je goli sex.” a nekako niti sam ni verjel v besede, ki jih je izgovoril. “Ne sekiraj se Borut, bom že kako.” Pobožala sem ga po ramenu in se s komaj zadržujočimi solzami v očeh spustila na plesišče. Najina pesem je še vedno igrala in solze so mi stekle po licih. Zaprtih oči sem se pričela gibati v ritmu glasbe. Še nikdar prej nisem uspela tako odmisliti vsega kar me je obdajalo kot takrat, tiste vsodne noči. Bila sem sama s svojo bolečino in najino glasbo. In solze so me oblivale kot so naju dežne kaplje takrat, ko sva se prvič objela. Tako kot sva začela, tako sva potem tudi končala.
Jaz sedaj sama skrbim za dete, ki mu je iz dneva v dan bolj podobno. On pa medtem brezciljno kolovrati po ulicah, omamljen, zapuščen.
Njo vidim občasno na kateri izmed ulic. Vedno je v objemu drugega moškega. Pravijo da za dozo heroina stori vse.
Jaz?
Jaz včasih še zaplešem z bolečino, ko dete zaspi. Počasi pozabljam kako je zvenela najina pesem in solz je vedno manj.
