…ali jebanem terariju….ali v stekleni kletki ali na dnu morja. Nekje tam sem kjer ni nikogar in so slike nejasne, zvoki popačeni, doneči. Vse prihaja iz daljave, slišim kako odmeva tam za steno. Vidim kako premikaš ustnice, nekaj govoriš. Kričim, a ne slišiš. Ne vidiš. Kot da me ni. Jebana stena je nekje tu vmes. To več nisem jaz. Za steno je nekdo drug, nekdo, ki nemo strmi vate, nemočno te opazuje.
Spomin na dotik je pust, komaj zaznaven. Neka druga roka se me dotika. Nekdo drug bi me rad objel. Bežim. K tebi. Znova in znova bi rada nazaj tja kjer sem te čutila. Toda ta jebana stena mi ne pusti. Samo strmim naprej v najine spomine. Na mestu, kot da me ni. V prozornem tunelu brez vhoda in izhoda. Tam stojim in te gledam. Megleno, nejasno si še vedno tam nekje…
Ne čakaj več, čeprav bo stena nekoč padla, to nisem jaz….to nisva midva….je le spomin brez izhoda….ujet nekje tam kjer se ga ne da obuditi….
Pojdi….
