Tistega dne mi ni bilo do ničesar. Zunaj je vel turoben veter, mraz se je zažiral v tople stene mojega gnezdeca. Leno sem se premetavala po postelji, strmela zdaj v prazen beli strop, zdaj skozi okno v sivo nebo. Misli v moji glavi so bile hitre, preskakovale so iz ene vsebine na drugo, nikakor se niso uspele vstaviti in osredotočiti na eno samo stvar. Vstvarjale so nemir, ki se je počasi selil izza temena glave na preostale dele telesa. Nekaj je manjkalo, nečesa ni bilo. Nek divji nagon me je vlekel drugam, v neke druge, nepoznane sfere. Zakrulilo mi je v trebuhu in vsaj za sekudo so misli postale stvarne. Lačna si tepka. Brbotanje pod roko, ki je slonela na trebuhu mi je zvabilo nasmešek na usta. Kako enostavne so lahko nekatere stvari, če v želodcu kruli pomeni da smo pač lačni. Ena sama jasna misel in v trnutku vemo kaj nam je storiti. A enostavnost nikdar ni bila moja vrlina. Zakaj bi bilo življenje preprosto če si ga pa lahko zakompliciram. Ne bom vstala, ne bom jedla, zakaj bi bilo tako kot mora biti. Roka me je še vedno prijetno božala v predelu popka. Kruljenje je vtihnilo. Segla sem više in začutila napeto bradavičko na desni dojki. Še enkrat sem se nasmehnila, zaprla oči. Prepustila sem se vžitku, nežnemu valovanju. Zakaj pa ne. Vsake toliko pa lahko tudi jaz. Desni roki je se pridružila še leva. Med tem ko je ena rahlo božala prsi se je druga spustila nižje. Dotik vlažnih hlačk je vzburjenje le še ojačal, smuknila sem podnje in se v ritmu bokov začela s prstki sprehajati po vročem mednožju. Ugodje me je popolnoma prevzelo, v glavi pa je odzvanjala misel: “Zakaj za boga si ga odslovila.” Prstki so se ustavili, telo pa je še vedno drhtelo. Skočila sem po konci in panično tuhtala kje je kaj takega kar bi ga lahko nadomestilo. Kopalnica. Nič. Dnevna, hodnik, nikjer nič. Kuhinja, o ja. Kuhinja in hladilnik v njej. V hladilniku pa korenček. Spomnila sem se, da sem dan pred tem kupila paket korenja, ogromnega, še preklinjala sem, ker ni bilo nobenega kupčka, ki bi vseboval majhne. In zdaj sem dojela zakaj je bilo tako. Seveda je v življenju vse v naprej napisano in ravno tako je bil tam na dnu predala korenček, ki je bil namenjen samo meni. Vzela sem ga, oprala in stekla nazaj v spalnico.
Privoščila sem si ga v vsej njegovi veličini in debelini. Uživala sem. Presenetilo me je, ampak res sem uživala. Vrhunec je bil fenomenalen in še nekaj minut po njem je telo preplavjalo prijetno valovanje orgazma. Nekoliko sem še poležala, potem pa sem se pričela pripravljati za v službo.
Preden sem se odpravila sem odvrgla korenček v smeti in odšla. A ko se vsedem v avto me prešine neka čudna misel. Kaj če bo kdo ugibal kaj dela cel korenček v smeteh? Kaj če me kdo vpraša zakaj je tam? Panično sem zdrvela nazaj v stanovanje in korenček pobrala iz smeti. Naslonila sem se na kuhinjski pult in s korenčkom v rokah tuhtala kaj naj storim. Nič. Zavila ga bom v papir in odnesla v kontejner. Ja, to je bila dobra ideja. Ko pa pridem pred kontejner tam zagedam soseda. Shit. Kaj si bo mislil, če iz torbice potegnem v papir zavit podolgovat predmet in ga odvržem v kontejner. Ne bo šlo. Kot da se nič ne dogaja, na videz normalna, vsaj upam da sem tako izgledala, sedem v avto in se odpeljem, skupaj z mojim v papir zavitim korenčkom na delo.
Ko prispem se preoblečem, nekoliko sem zamujala. Hitenje me je popolnoma prevzelo in pozabila sem na to kar nosimv torbici. Pred vhodom v stavbo se spomnem in oblije me panični pot. O fak, kaj pa zdaj, ne morem ga odnesti na delavno mesto. Pred seboj zagledam smetnjak in čistilko, ki ga je ravno izpraznila. Upočasnim korak in čakam da se odmakne. Ko prispem k smetnjaku je čistilka že precej daleč od mene. Odprem torbico, vzamem zaviti korenček iz nje in ga odvržem v smetnjak. Buuum. Odzveni v smtnjaku. O ne. Pismo ne no. Čistilka se obrne, nasmejem se, jo pozdravim in oddrvim proti vhodu. Spet mi ne odzdravi. Mislim, klinc te gleda, toliko bolje, če me do sedaj nisi nikdar ti tudi danes ni treba. Vstopim v stavbo in se še enkrat obrnem proti kraju zločina. Nevem zakaj, mogoče da preverim da je vse uredu. Še danes mi je žal da sem to storila. Obstala sem, klinčeva dlakocepna čistilka se je vrnila k smetnjaku, z roko je pobirala ven moj korenček, edino stvar, ki je samevala v prekletem smetnjaku in nepremično strmela vame. Zdrvela sem dalje, srce pa mi je nabijalo kot bi ravnokar nekomu vzela življenje.
Počasi sem se le umirila in s pomočjo velikega obsega dela le pozabila na dogodek. Ko sem odhajala iz službe sem se sama pri sebi smejala in si dopovedovala, da ni nikakršne možnosti da bi čistilka ugotovila kaj je v papirju bilo, še manj pa da bi vedela za kaj sem to uporabljala. Zadovoljna nad dobrim iztekom vsega skupaj se po osvežujočem tušu zleknem v posteljo in zaspim.
Naslednje jutro vse uredu. Čistilke nikjer, na obrazih sodelavcev pa vse normalno. Super. Še enkrat si oddahnem. Za mano je. Prekleti korenček.
Ko končam in oddidem pa jo zagledam tam, točno pri tistem smetnjaku kjer se je včeraj vse skupaj dogajalo. Oblije me mrzel pot, neopazno poskušam zbežati mimo nje, na kar se mi nasmeje in me pozdravi. A? Mene pozdravljaš? S prisiljenim nasmeškom vrnem pozdrav in vidno šokirana odhitim dalje.
Od takrat naprej me pozdavlja na vseh vogalih, ne zgreši me niti če naju loči več deset metrov ali je med nama gruča ljudi. Ja, korenček mi je odprl vrata v svet smetnajkov in čistilk. Jaz pa tuhtam, da bi uporabila naslednjega in ga odvrgla ravno takrat, ko bo mimo pristopical tisti naš sexi sosedek. 
