It`s all about fantasy

Selim se nazaj na stari blog….klikni nora pa se vidimo.

Tale je tudi dobra…a ni? Ja je ja….nevem sicer kaj, ma mi pjaže……ali je to glas ali je ritem ali je jezik na sploh….neki mi je pač všeč….

čeprav…..ne razumemravno o čem poje

Mah kaj čem sploh pisat. Pride dan ko mi ni.

Ko je vse tako rekoč brezveze. Grem.

Pod tuš, ha ha……gledat une usrane ploščice….

Pol pride obisk…..pol ko gre pa še kaj napišem….če me spet kaj kam ne odnese….

Ta blog je pa itak vsak dan bolj blesav. Vsaj danes. Bom vidla kako bo izgledal jutri….

Po tvojih gibih in poljubih. Po tvoji nežni roki in mehkih ustih. Voda rahlo kaplja po mojem telesu, roke drgnejo peneče se milo. A še vedno dišim po tebi. Pod tušem sva tišina in jaz, rahel šum pretakajoče se vode. In misli, ki ne zmorejo izbrisati tvojega vonja. Prepita z naslado. Zbegana, ker te ne sperem, pozabim na dan, ki je zunaj za vrati. Prazno strmim v zid obdan s tistimi grdimi ploščicami, Preberi preostanek članka »

In sem našla prevod…..in vem da ne govori o čebuli ali grahu……ma….

Tista zadnja kitica…..pa sploh vse ostale….mislim zakaj….ti je bilo res tako dolgčas…. ali…

No ajde….sem poslušala….in še enkrat preposlušala, pa zdaj poslušam in potem bom spet poslušala….

Sej veš non ho niente da fare…..

Bye

Danes me ni, ker gremo v hribe. No ja na bližnji grič. Ja, vem, skoraj do vrha se lahko zapeljemo z avtom, to bomo tudi storili. Ampak vseeno, zjutraj smo si privoščili malo daljši spanec, potem pa v miru na izlet. Ne, res ni daleč, takoj bomo gor, seveda več kot dve uri tam ni kaj početi. No ja mogoče kavica dve, pa nekam se bo potrebno odpeljati na kosilo, ne da se mi še kuhati potem. So mi povedali ja, da je spodaj odlična krčma, mogoče pa se ustavimo prav tam. Ne, ne bomo dolgo jedli, toda hiteli tudi ne. Vem ja, okrog osmih bom že doma, ampak saj veš, človek pride utrujen, pa prej ko se stuširam pa zrihtam za ven bo že pozno. Ne saj se ne bi neki zelo rihtala, sam vseeno, sej veš tamalega je treba tudi okopat, pa uspavat, pa pravljica, pa nevem če bom imela varstvo. Ne danes res ne morem. Bova drugič šla nekam na drink. Jutri? Uhh, jutri bo težka. Že cel teden nisem nič naredila doma. Zgodaj moram vstati, moram v trgovino, moram pospravit, moram nekaj skuhat za jest. Ja vem, da je nedelja, ampak sej veš, potem je ponedeljek, pa šola, pa fajn je da sva s tamalim mal skupaj. A to danes? Ma to je bilo kar tako, da je bla familja na kupu, saj veš kakšna je moja mami, vedno tarna, da se nič ne vidimo. Da bi prišel ti mimo? Ja fajn, lepo bi bilo, ampak nočem, da te vidi tamali. Dej počaki, da bom kak dan sama doma, pa te pokličem. Ja res te bom poklicala, saj veš da bom. Ma dvomim, da ravno v ponedeljek, delam pozno v noč, ja v torek pa zjutraj. Popoldan ma mali nogomet, pozno se bova vrnila, pol mi pa ni več. Ja seveda, čim utegnem te pokličem. Ja res ja, sam razumi, da sem mal v gužvi. Mogoče se mi naslednji teden mal sprosti. Če ne pa ob priliki. Bova na vezi. Ja, tudi ti se lepo imej in ne ne bom te pozabila poklicati, čau.

“Mami kdo je bil?”

“Ah nihče, iz službe so nekaj rabili”

Minili sta dve leti od kar te ni. Nevem kako, niti kdaj a že dve leti sta za mano. Vrgla sem se v delo in skrb za otroka. Zasovražila sem sebe, tebe in vso moško populacijo. Nihče se me ne sme dotakniti, nihče me ne sme objeti. Na povabila odgovarjam z odločnim NE, ko pogovori nanesejo na zapeljevanje zbežim. Potuhnila sem se v svoj svet in vsa moja socializacija z okoljem se je preselila v virtualni svet. Tam sem bila svobodna. Lahko sem se sprostila, čustvom dovolila da oživijo. Tistim, ki niso spraševali sem dovolila naprej, ostali so pristali na ignore. Seznam se je kmalu skrčil na dva ali tri virtualne sogovornike. Potem se mi je pa kar naenkrat zazdelo, da je vse skupaj ena velika kozlarija. Zato sem ti povedala, da me ne bo več. Želel si mojo telefonsko številko, pojma nimam zakaj so jo moji prsti natipkali na ekran. Tebi in še dvema uporabnikoma. Res ne vem zakaj a očitno je tako moralo biti.

Minila sta mesec ali dva in vse je potihnilo. Odrezala sem s tabo in ostalim virtualnim svetom. Ponovno sem se potuhnila vase. Potem pa si poslal sms sporočilo. Preberi preostanek članka »

Po temačnih stopnicah sem se vzpenjala v prostore od koder je prihajala prijetna glasba in nejasna govorica ljudi. Roka mi je mlahavo drsela po ograji, oči pa so strmele v počasne korake pod seboj. Neprepričljivo in počasi sem se premikala navzgor. Glava je bila težka, misli nejasne, udi okrnjeni. Pred vrati sem si obrisala poten obraz in s prsti otipala suhe ustnice. Ni me brigalo kako izgledam, vse kar sem hotela je to, da me vidijo tam. Da me vidi ona. Da me vidi on.

Vstopila sem. Glasovi so potihnili. Gruča ducata ljudi se je zastrmela vame. Pogledi so govorili glasneje kot vsa tišina. Sekunda, mogoče dve, sta trajali celo večnost. Nepremično, brez kakršnega koli izraza na obrazu sem stala tam, sredi prizorišča, sredi ljudi, ki jih nisem več poznala. Čeprav so mi ravno tej ljudje še včeraj pomenili vse.

Začutila sem roko na ramenu, nekdo me je potegnil k sebi, Preberi preostanek članka »

Prazne, puhle besede. Okrog in okrog same doneče besede. Jaz govorim, ti govoriš, vsi govorijo. Besede. Bi, bom, ne morem, bla, bla, bla, bla….

Brez vsebine, brez pomena. Vržene tja v en dan. Redki še stojijo za spregovorjenim. Redki še znajo obmolkniti ko so besede od več. A masa se ne ozira, sama sebi blebeta, brez da bi prisluhnila povedanemu, brez da bi slišala izrečeno. Čemu toliko glasov če pa niso potrebni. Trošenje energije, izčrpavanje tistih, ki zares prisluhnejo. Zamanj. Vsi kujejo črko ob črko, derejo se v ta pobesneli svet, da bi jih le kdo zaslišal, da bi se zaslišalo le njih, nad vsemi, nad vsem, nad gromom in nad strelo, nad viharnim nebom, da le vsi slišijo praznino njihovega odmeva. Brez vsebine.

Tak si ti. Votel in razglašen. Preberi preostanek članka »

Dans bi pa na tole….me kar premika….škoda da ne bereš…škoda da mam nočno…škoda da si na terenu….škoda da nikol ne utegneva nabit česa podobnega…no ja…nabiti že uspeva ampak ne tole, ha ha….v glavnem, meni se zdej premika na tole….

am….ja no….push me….